7 CERKVA
V Osilniški dolini se je iz davnine ohranilo vseh sedem cerkva, vsaka ima nekaj posebnega, značilnega. Najstarejša cerkev, ne samo v dolini, temveč tudi na Kočevskem, je cerkev sv. Egidija v Ribjeku. Glavni oltar nosi letnico 1681. Predstavljamo Vam opise petih cerkva:
CERKEV SV. EGIDIJA V RIBJEKU:
Zunanjost cerkve je bogato okrašena s šivanimi robovi, poslikanimi okenskimi špaletami, posvetilnimi križi in ostanki fresk. V celoti ohranjena pozno renesančna arhitektura je obogatena z izjemno kakovostno zgodnje baročno opremo. Glavni oltar sodi v skupino zlatih oltarjev. Mednje uvrščamo tudi oba stranska oltarja, ki sta posvečena Sv. Barbari (levi) in Sv. Antonu (desni). Nastala sta leta 1697. Ob severni cerkveni steni stoji prižnica s slikami štirih evangelistov. Iz sredine 17. stoletja je tudi lesen kasetiran strop v cerkveni ladji. Ohranjena in restavrirana sta tudi slikana oltarja na slavoločni steni.
Ob poti v Osilnico se popotnik najprej ustavi na razglednem griču nad Kolpo, kjer stoji majhna kapela Sv. Joahima in Sv. Ane. Poleg slike obeh svetnikov nad glavnim oltarjem, ki je verjetno nastala konec 18. stoletja, je v kartuši nad glavno podobo naslikan zavetnik drvarjev, Sv. Simon z žago, postavljen v slikovito pokrajino. Cerkev sama je enoladijska, z lesenim stolpičem s piramidno konico.
Za osilniško cerkev ni znan čas nastanka, je pa imela Osilnica svojega duhovnika že leta 1363. Sedanja cerkev je bila zgrajena leta 1876. Od prejšnje stavbe je ostal le zvonik, ki je močno predelan in ima neogotsko konico. Vsi oltarji, prižnica in krstilnica so izdelani v novogotskem slogu. Glavni oltar je izdelal domačin Peter Rutar, iz njegove delavnice so tudi stranski oltarji. V cerkvi sta repliki slik Poklon Treh kraljev ter Sv. Kozma in Sv. Damijan, Jurija Šubica iz leta 1887. Marijina slika četrtega oltarja je nastala v delavnici Ivana Šubica. Pod korom je vzidan nagrobnik iz črnega kamna z mrtvaško glavo, napisom ter letnicama 1877 in 1749. Zvon iz delavnice Adama Kokhla je iz leta 1644.
Cerkev Sv. Vida v Bosljivi Loki je bila verjetno zgrajena v 17. stoletju, kasneje pa večkrat obnovljena. O datumu nastanka priča tudi z zlatom vezen plašč iz časa okoli leta 1700.
Ena nastarejših cerkva na tem območju je cerkev Sv. Miklavža v Spodnjem Čačiču, ki jo omenjajo že leta 1526. Podaljšali so jo leta 1823. Cerkev je bila leta 1942 požgana, zgorel pa je le lesen poslikan strop. V strešnem stolpicu sta bila dva zvonova. Prvi, počen, je v cerkvi, na njem pa je letnica 1554. Nanj se je podpisal livar Geinhart Gieser. Stari oltar je napravil domačin Peter Rutar, leta 1850.
VURMOHARJI
Za Osilniško dolino je bila v preteklem stoletju značilna obrt, ki je drugje v Sloveniji niso poznali, pravimo pa ji vurmoharstvo. Vurmoharji so bili prodajalci in popravljalci ur, ki so šli s trebuhom za kruhom daleč od doma. S košem na hrbtu, v katerem so imeli orodje za popravilo ur, so se peš napotili v vzhodno Slavonijo, Bačko, Baranjo, Posavski del Bosne pa tudi na Madžarsko. V svet so odhajali, ko je bilo spomladi delo na polju opravljeno in vrnili so se za košnjo, jeseni pa so se ponovno odpravili za zaslužkom in se vrnili do Miklavževega ali Božiča.
Vurmoharji so navadno popravljali ure tako imenovane » šutarce «, stenske ure z nihalom in in lesenimi platnicami. Tej uri pripisujejo začetek krošnjarstva v naših krajih. Ker so bile enostavne in poceni, si je uro tako lahko kupil skoraj vsak kmet. Naši vurmoharji so prodajali in kasneje popravljali te in tudi druge ure. Z zaslužkom » hauziranja « – prodaje svojih storitev od vrat do vrat, so vurmoharji lahko skrbeli za svoje številne družine, saj jih na skromni zemlji niso mogli preživeti.
Leta 2010 se je v Bosljivi Loki, v spomin na vse urarje našega kraja, postavil kip “vurmoharja” (po slovensko urarja).
OSTALE OBRTI
Prav tako je bilo za naše kraje značilno krošnjarstvo. Zemlje, s katero so se ukvarjali ljudje, je bilo za golo preživetje premalo. Zaradi tega so se ljudje morali znajti preživeti na drugačne načine. Največ je bilo urarjev- popravljavcev ur, ki smo jih natančneje že opisali, nekateri so bili brusači žag, veliko pa je bilo tudi gozdnih delavcev, ki so pozimi hodili delat v oddaljeno Slavonijo, bilo je pa tudi kar nekaj takih, ki so morali za več let v Francijo.
NAREČJE
Posebnost dežele Petra Klepca je narečje, govor, ki je vpisan v slovenski register nesnovne kulturne dediščine. Osilniško ali zgornje-kolpsko narečje se govori na obeh bregovih reke Kolpe ob njenem zgornjem toku, državna meja ni tudi narečna meja. Poznavanje nesnovne kulturne dediščine je izrednega pomena, saj se prenaša iz roda v rod ter tako ohranja. S tem namenom je bila izdana knjiga »Po Osilniško«.
Knjiga Po Osilniško in film Peter Klepec
KULINARIKA
Med domače jedi, ki so značilne za naše kraje uvrščamo: Nadevavanje, Pohance, Žnite, Gumboci, Suha župa s krompirjevimi belimi žganci, Žulca, Pogačice, Proja. V nadaljevanju so preprosti opisi samo nekaterih izmed mnogih jedi:
– NADEVAVANJE: Prekajeno meso svinjske glave (pod čeljustjo) skuhamo in narežemo na kockice, prav tako na kockice narežemo tudi suhi kruh. Zraven narežemo še čebulo in primešamo jajca. Vse skupaj zmešamo in napolnimo v posušene svinjske danke. Skuhamo in kuhano lahko še popečemo. Nekateri v zmes narežejo še por.
– ŽNITE: Rezine suhega belega kruha pomočimo v razžvrkljana jajca, katerim smo predhodno dodali ščepec soli in mleko. Ocvremo jih v vroči masti in še vroče posipamo s sladkorjem.
– GUMBOCI: Z vročim mlekom poparimo koruzno moko, zamešamo s špehovimi ocvirki in poprom, prepraženo čebulo ter oblikujemo v okrogle cmoke. Cmoke na koncu povaljamo v moki in jih skuhamo v vreli vodi.
– SUHA ŽUPA S KROMPIRJEVIMI BELIMI ŽGANCI: Suha župa je juha v kateri se kuha prekajeno svinjsko meso. Zraven se ponavadi jedo beli žganci, katere pripravimo tako, da kuhanemu in pretlačenemu krompirju dodamo belo moko in to kuhamo še nekaj časa.
– ŽULCA: Prekajene svinjske parkeljce in prekajene svinjske kože kuhamo dlje časa, nato dodamo česen in poper ter še vroče nalijemo v krožnike in postavimo na hladno, da se strdi. Zraven žolce se ponavadi postrežejo topli koruzni žganci.
Naši domači stari recepti so zbrani v knjigi Okusi preteklosti dežele Petra Klepca. Knjiga je na voljo na občini.
OSTALE POSEBNOSTI
• značilnost naše dežele so kapelice, katerih se je do sedaj le malo ohranilo (večinoma v hribovskih vaseh), bilo pa jih je v preteklosti veliko. Npr. na relaciji 4 km od Mirtovičev do Ložca so bile 4 kapelice.
• Kot posebnost lahko omenimo tudi velike, doma izdelane čolne, ki so jih ljudje uporabljali za prevoz čez reko do sosednje vasi.
GALERIJA STANETA JARMA
V Osilnici se je leta 1931 rodil akademski kipar Stane Jarm. V njegovi rojstni hiši je bila jeseni leta 2001 ob njegovem 70. rojstnem dnevu odprta likovna galerija – Galerija Staneta Jarma, ki je bila za napovedane skupine odprta do njegove smrti. Z svojimi deli in ustvarjanjem je veliko pripomogel k prepoznavnosti našega kraja, za kar smo mu izjemno hvaležni.
Stane Jarm (1931–2011)
Rodil se je 31. oktobra 1931 v Osilnici kot najmlajši izmed devetih otrok. Njegov oče je bil rezbar, ki je ustvarjal predvsem za cerkve, mati pa je poleg skrbi za številno družino vzdrževala hišo (v kateri je delovala Jarmova galerija) in s kravico zagotavljala osnovno preživetje.
Po končani osnovni šoli v Osilnici je bil leta 1946 sprejet na Srednjo šolo za umetno obrt v Ljubljani. Šolanje je nadaljeval na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani, kjer je med letoma 1950 in 1954 študiral kiparstvo pri profesorjih Borisu in Zdenku Kalinu. Leta 1956 je zaključil še kiparsko specialko pri prof. Borisu Kalinu.
Po študiju se je vrnil v Kočevje, kjer je vse do upokojitve leta 1995 poučeval likovno vzgojo na osnovni šoli in gimnaziji. Kljub opozorilom kolegov, da bi selitev na Kočevsko lahko omejila njegovo umetniško pot, si je prav tam ustvaril dom, družino in pomembno umetniško kariero. Z ženo sta imela štiri otroke od katerih je eden žal preminil.
Umetniško je začel z akvarelom, nato pa se posvetil predvsem kiparstvu, preizkusil pa se je tudi v grafiki. Bil je eden izmed pobudnikov Likovnega salona Kočevje in pomemben član lokalne kulturne skupnosti. V sodelovanju s somišljeniki je soustanovil salon, vodil njegov program, organiziral likovne kolonije in pomagal oblikovati umetniško zbirko z več kot 50 deli priznanih slovenskih ustvarjalcev.
Stane Jarm je znan po svojih ekspresivnih, surovo obdelanih kipih trpečega Kristusa in križevih potih, s katerimi je obogatil številne cerkve po Sloveniji. S sakralnimi deli je zlasti izpostavljal velikonočno skrivnost – Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje. Prvič je motorno žago kot kiparsko orodje uporabil leta 1976 pri delih, naročenih od kočevskih gozdarjev. Sam je dejal, da motorka za seboj pusti sled, podobno žuljem in hrapavim dlanem – kot simbol človekovega trpljenja.
Na njegovo umetnost je močno vplivalo otroštvo v času druge svetovne vojne. Kot deček je bil priča streljanju talcev, vračanju krst s trupli in bolečini vdov v črnih rutah. “Kristus zame ni le podoba iz krščanstva, temveč simbol trpečega človeka,” je dejal. Njegov globoko doživeti pogled na trpljenje se izraža v izrazih Kristusovega obraza, pa tudi v kipih, kot sta Materi talcev za katerega je leta 1963 prejel drugo nagrado republiškega odbora za obletnico revolucije in Talec, za katerega je prejel nagrado Prešernovega sklada (1964).
Leta 2001 je ob sedemdesetletnici prejel tudi cerkveno priznanje – odličje svetih Cirila in Metoda.
Čeprav je ustvarjal v času, ko je bila umetnost pogosto v službi ideologije, je znal razviti samosvoj izraz. Njegova Deklica s piščalko, eno prvih javnih naročil, je nežno in modernistično delo, ki se izrazito razlikuje od njegove siceršnje tematike. Z leti je izoblikoval prepoznavne kiparske forme – figure žensk z rutami v obliki mandljev, ki izražajo žalost in trpljenje.
Jarmova dela so danes razstavljena v številnih cerkvah in javnih prostorih po Sloveniji, posebno mesto pa imajo v galerijah v Osilnici in Kočevju. S svojim umetniškim, pedagoškim in kulturnim delom je neizbrisno zaznamoval likovno podobo Kočevske in širše.
Od leta 2009 je bil častni občan Občine Osilnica. Umrl je v 80. letu starosti.
