REKA KOLPA
Reka Kolpa je mejna reka med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Njen izvir se nahaja na hrvaškem in po 292 km se izliva v reko Savo.
Struga reke je vrezana prečno na Dolino Kolpe (dinarsko – gorski sistem) in njen povrečni mesečni pretok pri Osilnici je 22,6 m3/s. Le-ta je poleti manjši, med tem ko je novembra največji.
Reka ponuja veliko možnosti za preživljanje prostega časa in rekreacijo, in sicer od samega kopanja, do čolnarjenja (kajak, kanu in raft) in ribolova. Je naravni biser naše doline.
MIRTOVIŠKI POTOK
Sicer pa soteska, skozi katero se vije Mirtoviški potok, predstavlja eno redkih ohranjenih območij naravne dediščine, ki poleg same tipične kraške krajine vsebuje številne redke objekte naravne dediščine izrednih geomorfoloških oblik, hidroloških in biotopskih posebnosti in vrednosti. Potok je v srednjem toku poln meandrov in šumelišč. Nad edinim večjim levim pritokom pa je struga potoka vrezana v apniško kamninsko podlago, kjer je voda ustvarila enkratne geomorfološke oblike: korita, tolmune, prelivne žlebove,…
KRAŠKE JAME
RASTLINSTVO
Vododržno dno doline, sestavljeno iz permsko-karbonskih škriljevcev in peščenjakov, nosi Kolpo in Čabranko po površju tipično kraškega sveta. Vse prepadne stene, ki se dvigajo nad rekama, pa so, nasprotno, iz apnencev in dolomitov. Tla so bolj revna, plitva in suha. Podnebje je celinsko in le včasih zapihajo čez vrhove Gorskega Kotarja sredozemske sapice.
Vse te značilnosti vplivajo na rastlinski svet, ki je zelo raznolik in zanimiv. Skoraj vsa pobočja Borovške gore prekriva nizek termofilni gozd črnega gabra (Ostrya carpinifilia), malega jesena (Fraxinus ornus), mokovca (Sorbus aria) in topokrpega javorja (Acer obtusatum). Na skalnih grebenih pa prevladuje črni bor (Pinus nigra), katerega sestoji so posebno lepi nad Čačiči. Med drevesnimi vrstami je na nekaterih mestih zelo pogosta tudi navadna bodika (Ilex aquifolium), ki tvori nad Ribjekom prav velik drevesni sestoj. Med grmovnicami prevladuje navadni ruj (Cotinus coggygria), spomladansko vresje (Erica carnea), šmarna hrušica (Amelanchier ovalis), razkrečena kozja češnja (Rhamnus Saxatilis), alpski nagnoj (Laburnum alpinum) in druge grmovnice, ki se pojavljajo posamično. Med njimi je vsekakor floristična posebnost smrdljivi brin (Juniperus sabina), ki raste na Taborski steni nad Belico. Vse naštete vrste so prilagojene toplim in sušnim razmeram in med njimi najdemo lepe in zanimive vrste, kot so: Blagajev volčin (Daphne blagayana), dišeči volčin (Daphne eneorum), jesenček (Dictamnus albus), kranjska lilija (lilium carniolicum), gorska nebina (Aster amellus), gorski narcis (Narcissus poeticus subsp. Radiiflorus) in še bi lahko naštevali. Ker je v Osilniški dolini vse polno vlažnih in temnih sotesk, so v njih našle svoje zatočišče tudi hladnoljubne rastline, pravi glacialni relikti. Tako rasteta v dolini Belice čvrsti šaš (Carex firma), vedno zeleni šaš (Carex sempervirens), navadna žiljka (Tofieldia calyculata) in golostebelna mračica (Globularia nudicaulis). Med hladnoljubnimi rastlinami pa še posebej izstopajo: dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum), Clusijev svišč (Gentiana clusii), bratinski košutnik (Gentiana lutea subsp. Symphyadra), avrikelj (Primula auricula), najmanjši alpski zvonček (Soldanella minima) in še marsikatera bolj skromna lepotica, kot npr. Scopolijev repnjak (Arabis scopoliana). Ker so mnoge izmed rastlin zaščitene, si bo popotnik raje nabral šopek poljskega cvetja, se posladkal z gozdnimi jagodami ali pa se bo ob poletni plohi pokril z velikim repuhovim listom.
Naša dolina slovi po izjemni naravni raznolikosti in bogatem živalskem svetu, ki jo dela edinstveno v slovenskem prostoru. Na tem območju se prepletajo prostrani gozdovi, strme stene, pašniki in kristalno čista reka Kolpa – vsi ti življenjski prostori skupaj pa omogočajo bivanje številnim divjim živalim, ki so za mnoge drugod po Evropi že prava redkost.
Med najbolj prepoznavnimi prebivalci doline so gotovo veliki sesalci. Pogosto lahko opazimo jelenjad (Cervus elaphus), srnjad (Capreolus capreolus), pa tudi zajce (Lepus europaeus) in veverice (Sciurus vulgaris), ki so pogost prizor v bližini naselij. Posebno mesto v gozdnih globinah zasedajo tudi rjavi medvedi (Ursus arctos), katerih prisotnost kaže na zdravo in stabilno ekološko okolje.
Na strmih pobočjih Loške stene prebivajo gamsi (Rupicapra rupicapra), simbol alpskih in predalpskih višavij, nad njimi pa pogosto kroži sivi orel (Aquila chrysaetos), eden najbolj mogočnih ptic ujed. Prav tako so v teh gozdovih opaženi redki plenilci, kot sta ris (Lynx lynx) in volk (Canis lupus), ki se v zadnjih letih ponovno vračata v slovenske gozdove. Njuna prisotnost potrjuje, da se tukaj ohranja naravno ravnotežje in biotska raznovrstnost.
Posebno bogastvo doline pa je reka Kolpa, ena izmed najbolj neokrnjenih vodotokov v Sloveniji. V njenih prozornih vodah domujejo potočna postrv (Salmo trutta), lipan (Thymallus thymallus), šarenka ali amerikanka (Oncorhynchus mykiss) in klen (Leuciscus cephalus). Ti vodni organizmi so občutljivi na onesnaženje, zato njihova prisotnost kaže na visoko kakovost vode.
Ob bregovih Kolpe se pogosto zadržujejo tudi ptice, kot je raca mlakarica (Anas platyrhynchos), in sesalci, kot je bober (Castor fiber), ki s svojimi jezovi vpliva na oblikovanje vodnega okolja in ustvarja življenjski prostor za številne druge vrste.
Ne smemo pozabiti niti na rake, ki živijo v potokih in pritokih Kolpe. Koščak (Austropotamobius pallipes) in potočni rak (Astacus astacus) sta pokazatelja izjemne vodne čistosti in občutljivosti ekosistema. Njuna prisotnost je jasen dokaz, da so naši vodni sistemi še vedno dobro ohranjeni.
Ohranjanje naravnega okolja te doline je ključnega pomena za prihodnost. Vsaka žival, vsaka reka in vsak gozd je del večje zgodbe, ki jo skupaj pišemo z naravo. Spoštujmo in varujmo ta dragoceni svet – ne le zaradi njegovih prebivalcev, temveč tudi zaradi nas samih in prihodnjih generacij.
