REKA KOLPA
Reka Kolpa je mejna reka med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Njen izvir se nahaja na hrvaškem in po 292 km se izliva v reko Savo.
Struga reke je vrezana prečno na Dolino Kolpe (dinarsko – gorski sistem) in njen povrečni mesečni pretok pri Osilnici je 22,6 m3/s. Le-ta je poleti manjši, med tem ko je novembra največji.
Reka ponuja veliko možnosti za preživljanje prostega časa in rekreacijo, in sicer od samega kopanja, do čolnarjenja (kajak, kanu in raft) in ribolova. Je naravni biser naše doline.
MIRTOVIŠKI POTOK
Izvir Mirtoviškega potoka se nahaja sredi hribovitega gozda. Izvir je obdan s skalami, ki so prevlečene z mahom. V pritoku “Modri poh” živijo tudi raki.
Sicer pa soteska, skozi katero se vije Mirtoviški potok, predstavlja eno redkih ohranjenih območij naravne dediščine, ki poleg same tipične kraške krajine vsebuje številne redke objekte naravne dediščine izrednih geomorfoloških oblik, hidroloških in biotopskih posebnosti in vrednosti. Potok je v srednjem toku poln meandrov in šumelišč. Nad edinim večjim levim pritokom pa je struga potoka vrezana v apniško kamninsko podlago, kjer je voda ustvarila enkratne geomorfološke oblike: korita, tolmune, prelivne žlebove,…
KRAŠKE JAME
RASTLINSTVO
Vododržno dno doline, sestavljeno iz permsko-karbonskih škriljevcev in peščenjakov, nosi Kolpo in Čabranko po površju tipično kraškega sveta. Vse prepadne stene, ki se dvigajo nad rekama, pa so, nasprotno, iz apnencev in dolomitov. Tla so bolj revna, plitva in suha. Podnebje je celinsko in le včasih zapihajo čez vrhove Gorskega Kotarja sredozemske sapice.
Vse te značilnosti vplivajo na rastlinski svet, ki je zelo raznolik in zanimiv. Skoraj vsa pobočja Borovške gore prekriva nizek termofilni gozd črnega gabra (Ostrya carpinifilia), malega jesena (Fraxinus ornus), mokovca (Sorbus aria) in topokrpega javorja (Acer obtusatum). Na skalnih grebenih pa prevladuje črni bor (Pinus nigra), katerega sestoji so posebno lepi nad Čačiči. Med drevesnimi vrstami je na nekaterih mestih zelo pogosta tudi navadna bodika (Ilex aquifolium), ki tvori nad Ribjekom prav velik drevesni sestoj.Med grmovnicami prevladuje navadni ruj (Cotinus coggygria), spomladansko vresje (Erica carnea), šmarna hrušica (Amelanchier ovalis), razkrečena kozja češnja (Rhamnus Saxatilis) in druge grmovnice, ki se pojavljajo posamično. Med njimi je vsekakor floristična posebnost smrdljivi brin (Juniperus sabina), ki raste na Taborski steni nad Belico. Vse naštete vrste so prilagojene toplim in sušnim razmeram in med njimi najdemo lepe in zanimive vrste, kot so: Blagajev volčin (Daphne blagayana), dišeči volčin (Daphne eneorum), jesenček (Dictamnus albus), kranjska lilija (lilium carniolicum), gorska nebina (Aster amellus), gorski narcis (Narcissus poeticus subsp. Radiiflorus) in še bi lahko naštevali.
Ker je v Osilniški dolini vse polno vlažnih in temnih sotesk, so v njih našle svoje zatočišče tudi hladnoljubne rastline, pravi glacialni relikti. Tako rasteta v dolini Belice čvrsti šaš (Carex firma), vedno zeleni šaš (Carex sempervirens), navadna žiljka (Tofieldia calyculata) in golostebelna mračica (Globularia nudicaulis). Med hladnoljubnimi rastlinami pa še posebej izstopajo: dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum), Clusijev svišč (Gentiana clusii), bratinski košutnik (Gentiana lutea subsp. Symphyadra), avrikelj (Primula auricula), najmanjši alpski zvonček (Soldanella minima) in še marsikatera bolj skromna lepotica, kot npr. Scopolijev repnjak (Arabis scopoliana). Ker so mnoge izmed rastlin zaščitene, si bo popotnik raje nabral šopek poljskega cvetja, se posladkal z gozdnimi jagodami ali pa se bo ob poletni plohi pokril z velikim repuhovim listom.
